Prižgem TV in zaslišin glas Matjaža Tanka. “O poročila!” si mislim. “Skoraj bi jih zamudil…”

Poslušam Tv klub in si mislim:”Teli pa znajo vsako stvar pokazati v lepi luči.”

Pa sem še jaz poskusil:

Kaj ste prvo opazili? Rožico in sonček ali sramoto ljubljane?

Ali bog res obstaja?
To je vprašanje, ki me je begalo že nešteto noči.
Končno sem se odločil, da je zadevi potrebno priti do dna.
Prebrskal sem vse knjižnice, prebral cel internet, pogledal vse NASA-ine arhive in s pomočjo googlovih storitev pretaknil vsak kotiček zemlje.
Ko sem že hotel obupati in se skriti pod povšter, da nebi nihče opazil moje žalosti, sem v zaprašenem kotu interneta našel dve sliki. Spihal sem prah in ju objavil kot neizpodbiten dokaz obstoja boga.

Prvo je med prostim časom posnel NASA-in teleskop Hubble:

(pravi avtor je Arto in njegov priljubljen Photoshop - celotna slika)

Druga slika pa je satelitski posnetek zemlje, ki mi jo je s FedEx-om poslal google maps:

(pravi avtor sem jaz in moj priljubljen Photoshop - montaža)

Tako. V enem večeru sem za Vatikan naredil več, kot je in bo Rode v celem življenju. Če že ne bom postal kardinal, bi mi lahko dali vsaj kakšno štipendijo.

ps. vse skupaj je le slana/neslana šala zato prosim brez zamer.

Včeraj sem napisal eno pesem, ki pa mi ni všeč.
No ena kitica je še kar dobra in sem se jo odločil objaviti:

Krik v moji tvoji glavi,
naj zbudim se, baje da spim…
Nisem se zavedal toče,
pa vendar v mlaki krvi ležim…

Prečudovit bel zajček s prekrasnim puhastim kožuščkom je nekega sončnega dne ves objokan sedel na robu jase. Jokal je tako naglas, da so se siničke ustrašile in odletele ter tako močno, da so deževnički prilezli na površje.

Ko je ježek slišal to strašljivo dretje se je odpravil pogledat kaj se dogaja in našel zajčka. Vprašal ga je: “Zajček zakaj jokaš. Poglej se saj imaš že čisto premočen kožušček in popolnoma rdeče oči. Nehaj se že enkrat cmeriti, katera zajkla te bo pa hotela takega?”

Zajček je za hipec prenehal jokati in na hitro pogledal ježka. Trenutek za tem pa je planil v še glasnejši jok. Ježek ga je hotel potolažiti a brez uspeha. V ušesa si je zatlačil zamaške, da ni slišal dretja ter se odpravil domov.

Naslednji, ki ga je zmotilo cviljenje je bil medo. Tudi on se je odpravil do zajčka ter mu dejal: “Ljuba duša zajček. Nehaj se vendar dret. Te bo še lisica slišala in te odnesla za kosilo svojim mladičkom.” Zajček si je obrisal solze in se na vso moč trudil biti tiho. Ko se je medo, navdušen zaradi uspeha, odpravil domov, pa je zajček začel še močneje jokati. Jokal je tako naglas, da si lisica niti upala ni priti v njegovo bližino.

Ker zajček še kar ni odnehal je zbudil sovo in njene mladičke. Sova se je razjezila in odletela do zajčka. Ni ga poskušala potolažit ampak ga je nadrla, da je s svojim dretjem zbudil njene male sovice in jih na smrt prestrašil. Zajček se je v trenutku nehal brezglavo dreti in se zamislil zakaj je sploh žalosten. Vstal je, otresel svoj kožušček in se odpravil v brlog.

Kaj je nauk te pravljice? Ko si žalosten ti nič ne odgovarja bolj, kot spravljanje sebe v nevarnost. Zamisliš se šele, ko ugotoviš, da ogrožaš druge.

Sm mal razsiru pesem Sad in ji dal nov naslov:

Glava brez meda,
je misel brez čaja.
Glasna razjeda,
pozabi, ni treba.

Je krava za zajtrk,
kosmiče brez mleka,
ko mleko odteka,
ker kmet je pokveka.

Kje smisel je dela,
če polno je jela,
si pojstlo postela,
zadane ga strela.

Kdor pamet razmiga,
ne zanima ga knjiga,
po glavi ga udari,
ker načrte pokvari.

Poanta te pesmi
ni mešanje plesni.
Za take namere,
organi so resni.

Se smešno nam zdi,
ko cel svet nori,
za začetek poti,
naj se vsak, ne ubije, ampak zbudi!

Kdor misli, da je tako pameten, da ga še zvezde poslušajo,
bo kmalu ugotovil, da zvezde nimajo ušes in da ima očitno poleg genialne pameti,
še briljantno domišljijo.

Študentu dej pira,
da lažje študira,
svet te nadira,
to vrže te s tira.

Si rečeš, kaj,
ko so oni bli mladi,
to so bli gadi,
mi pa na suh,
naj bi se mel radi.

Kje smisu je pira,
če nihče se ne ozira,
upornik umira,
spet vrže se s tira.

Ni res,
pivo po šoli probleme mi zgladi,
nismo neumni, da bi upiral se vladi,
če mi dali bi mir…
se lažje imeli bi radi.

Ljubezen je lepa.
Tudi če je enostranska in tiha.
Napolni te s prelepim občutkom bede.
Bede, ki te zbudi.
Toliko je lepih pesmi o nasrečni ljubezni,
koliko pa jih je o srečni?
Pesmi ni malo, so pa ponavadi ogabne.
Je beda muza?
Te navdahne praznina?
Ne! Brez nič ni nič.
Umetnost ti doda tisto piko na i,
ki ti manjka do tega,
da bi bil… srečen.
Je višnja na kupi…
ali le napolitanka v samici.
Česa se bolj razveseliš?
…

Če koga zanima je knjiga Pimlico, avtorja Milana Dekleve, letošnje maturitetno branje. Se pravi tudi moje.

PIMLICO

160 strani bedarij,
bedarij, ki ti lahko spremenijo življenje,
bedarij, ki jih niti razumeš ne,
mogoče pa le niso samo bedarije,
če bi le vedel, o čem govorijo.

Življenje je en sam Pimlico?
Celo moje življenje je ena sama pofukana postaja Londonske podzemne?
Mogoče pa le ni tako daleč od resnice.
Navsezadnje tudi po mojem življenju ščijejo idioti,
ki jim je preveč dati 20 penijev za wc
in poščijejo vse,kar se jim nastavi na pot v blaznost.

Pozna nočna ura, ko v sobi končno zavlada tišina. Prevzet od dneva,
pa ne od njegovih lepot, niti ne od grozot, enostavno prevzet od
dejstva, da je. Kaj pa se je takega zgodilo danes? ja, odvisno kako gledaš na to,
kaj je zate nekaj.

Logik bi rekel, še en dolgočasen dan. Bi se motil?
Če bi bil to samo dolgočasen in brez vezen dan, zdaj nebi v roki držal lista
in kulija. Priznam, ne vem o čem bi pisal, ampak morala vsaka stvar imeti nek
blazno pameten vzrok in v naprej določen cilj? Pišem zato da pišem, da spravim
ven to, kar mi pade na pamet. Vzroka ne potrebujem, cilj pa pride sam od sebe.

S tem rešuješ brez vezen dan, bi mi lahko kdo očital. Pa ga ne. S tem rešujem
praznino, ki mi jo v glavi pušča vsakdan. Da ne bo kdo narobe razumel, nič se
ne pritožujem. Ravno nasprotno. Če bi bilo vse super fajn, nebi imel o čem razmišljati
in posledično o čem pisati.
Kaj pa me pravzaprav sploh moti? Motim sam sebe. Motim se, ker se ne znam siliti
v to, da bi delal to, kar drugi od mene zahtevajo, da ne delam tega, kar naj bi
bilo zame dobro. Nimam delovnih navad? Pa saj sem cel dan delal, samo ne tistega,
kar je “zame” najboljše.

Ne uspe mi teči skozi luknjico, ki so mi jo drugi zvrtali. Svoje pa mi nikakor
ne uspe narediti, saj je to kurčevo kitajsko steklo prekrhko in se kar naprej drobi.
Mogoče pa bi mi uspelo že izvrtano luknjico malo popraviti tako, da se bom nekako zrinil
čez.

Kako že pravijo? Bolje vrabec v roki, kot golob na strehi. Sam bi pa še dodal, da
blagor tistim, ki imajo na hrbtu šibravko. Samo, da se ne bodo pobili med seboj.